V zadnjem delu naše serije geologije kolesarskih spomenikov (in domače klasične dirke Amstel Gold Race, ki tehnično ni kolesarski spomenik) vam predstavljamo geologijo dirke Liège-Bastogne-Liège. To je kraj, kjer so reke prišle pred gorami, kar bomo kmalu razložili, saj je pogosto ravno obratno. Potujmo nazaj v preteklost in vas še zadnjič spomladi navdušimo z geološkimi dejstvi.
Stari kot hribi
“Star kot hribi” je v angleščini pogost pregovor, ki se nanaša na nekaj zelo starega. Posredno to pomeni, da so hribi in gore večni. Neomajen, nepopustljiv. Velikani zemlje opazujejo vzpone in padce imperijev in bodo to počeli vse do konca časov. Geologi se s tem ne strinjajo. Življenjski cikel gora ali bolje rečeno kamnin, iz katerih so zgrajene, je neverjetno počasna zgodba, ki traja več milijonov let. Toda tako kot zvezde se tudi kamnine rodijo in umrejo. Dokumentirajo gibanje celin, v njihovih vrhovih pa je zapisana zgodovina starodavnih oceanov in davno pozabljenih vulkanov. Ta proces je za geologe ključnega pomena.
Kamnine, ki danes sestavljajo Ardensko gorovje, so nastale pred več kot 300 milijoni let. Znašli so se v spektakularnem gorskem pasu, ki se je raztezal od Poljske prek Nemčije in Belgije do južne Anglije in vzhodnih ZDA. To je bilo še pred nastankom Atlantskega oceana. Ta gorski pas je nastal, ko sta celini Laurasija (Severna Amerika in Evrazija) trčili ob Gondvano (Afrika, Južna Amerika in vse druge celine južne poloble) ter tako oblikovali superkontinent Pangea.
Mogočna gora
Morda bi si mislili, da so hribi, ki jih danes prečkajo kolesarji, ostanki starodavnih gora, vendar reka Ourthe pripoveduje drugačno zgodbo. Pravzaprav dirkamo po starih dolinah in ne po hribih. Tu se geologija Liege-Bastogne-Liege za vas resnično začne.
Kako pridete do gora? Enostavno. Zemlja se mora najprej dvigniti in oblikovati greben ali planoto. Nato potrebujemo nekaj erozijskih sredstev, ki bodo pomagala oblikovati zemljo. Vstavite dež ali sneg. Postanejo potoki, potočki in nazadnje reke, ki se vrezujejo v dvignjeno zemljo. Vedno se borijo za vrnitev v morje. Pravzaprav je erozija kriva za nastanek čudovitih (občasno zasneženih) vrhov, ki so navdihnili številne pesnike in amaterske počitniške fotografe.
Toda zemlja želi ležati v ravnini. To je seveda groba posplošitev; lahko bi rekli, da si dežela ničesar ne želi. Vendar je njegova usoda, da se sčasoma zgladi in izravna kot palačinka. Vsi hribi in gore, ki so se nekoč dvigali nad pokrajino, se bodo razbili in sploščili. Starih gorskih verig iz karbona in devona ni več, čez približno 200 milijonov let pa bodo izginili tudi Pireneji in Alpe. Potrebujejo le čas, da se razgradijo.
Nazaj k rekam. Reke odnašajo vse drobce z gora, ki jih spodjedajo, in jih prenašajo navzdol, navzdol, navzdol. To zapolnjuje vdolbine in razpoke našega sveta. Tudi najmogočnejša gora ali umetne strukture, kot so piramide, sčasoma erodirajo in izginejo, tako da ostane ravna površina.
Reke, ki so se podale na pot
Reke oblikujejo pokrajino, a tudi pokrajina lahko nekaj pove o tem, kako reka teče. Strmina pobočja lahko vpliva na to, kakšno pot si reka izbere. Na goratem terenu sledijo gravitaciji in poiščejo najhitrejšo pot navzdol, pri čemer sekajo ravne in ostre doline. V tem videoposnetku je to pojasnjeno.
Ko reke dosežejo ravninsko površje, se v “meandrih” vijejo po ravninah in si vzamejo dovolj časa, da pridejo do morja. Takšne meandre poznamo iz rek, kot so Ren, Amazonka ali Misisipi. Toda reke, kot so Ourthe, Amblève ali Moselle, se vijejo skozi Ardene! Tega ne bi pričakovali, saj se reke v hribih običajno ne obnašajo tako, temveč meandrirajo le na ravnih območjih. Ena od najbolj znanih lokacij za to je v bližini znanega vzpona Roche aux Faucons.
Toda kako?
Te reke se vijejo kot po ravnici. Če se povzpnete iz dolin, boste videli, da so vrhovi hribov ravni. Z ravno črto lahko povežete vrhove hribov v več dolinah. To nam pove, da so reka Ourthe in njene prijateljice tekle po tem območju že v času, ko so bili Ardeni ravni. Hribov, ki so se tu oblikovali v devonu in karbonu, ni več, saj jih je po več deset milijonov let trajajoči eroziji odnesla erozija. Reka ima dovolj prostora, da se lahko vije čez nekoč mogočne gore.
Kar se je zgodilo potem, je razlog za naš paradoks. Reke so se ukvarjale same s seboj, nato pa se je pred približno milijonom let kopno spet začelo dvigovati. Zaradi tega je reka erodirala v ravnine in ustvarila vijugaste doline, ki tvorijo Ardene, kot jih poznamo danes. S tem so reke ustvarile hribe. Kopali so globlje in ustvarjali vzpetine na območju, ki je bilo nekoč dolina. Fascinantno, kajne?
Ta dvig je viden. Oglejte si profil dirke od polovice (ker gremo na jug do Bastogne in nazaj na sever do Liègea). Vrhovi hribov so pravzaprav rahlo ukrivljeni, od višjih Ardenov na jugu, kjer so se dvignili na približno 600 m, do severa, kjer se nadmorska višina zmanjša na 200 m. Ozke in globoke doline, ki se raztezajo skozi krivino, so razjedle te nadležne vijugaste reke. Če še malo počakamo, bodo vzponi Liège-Bastogne-Liège vedno daljši in strmejši, saj reka nadaljuje svoje delo.
Vedno nekaj razprav
O vzroku tega (geološko) mladega gorskega vzpona geologi še vedno razpravljajo. Nekateri menijo, da je to povezano s trki v Sredozemlju, vendar Ardeni v zadnjem milijonu let niso pokazali veliko deformacij. Samo dvignili so se. Drugi domnevajo, da bi lahko bil za to odgovoren vulkanizem v Eifflu ali celo rast in upadanje ledenih pokrovov v ledenih dobah. Razpravo o tem bomo prepustili njim.
Za konec naj povem, da Ardene niso več gorski pas, temveč rečni pas, kjer reke ustvarjajo hribe! Dejanske kamnine na poti so nastale in se deformirale med nastajanjem starodavnega gorskega pasu. To se je razblinilo. Strme ceste, po katerih se kolesarji vzpenjajo na dirki Liège-Bastogne-Liège, spadajo v doline, ki so nastale v drugem, veliko mlajšem času. Geološko gledano je svet kot obrnjen na glavo. Najprej reke, nato vzponi. Kdo se bo najhitreje povzpel v doline?
